Bonne journée
Dober dan, večer, jutro (odvisno kdaj si se mi pridružil )
» Ne poznaš nove/ga mene; svoje zlomljene koščke sem
zložil/a nazaj drugače.« To je stavek na katerega se bom zanašala danes.
Opazila sem, da je blizu mene veliko zlomljenih src.
Kakšen nasvet jim lahko daš? Po moje noben. Ne bodo poslušali ali upoštevali. S
prva. Nato bodo čez čas, (dajmo času merilo nekako 3 tedne recimo, rabi rana da
se zaceli, do te mere da površinsko več ne boli), začeli upoštevati tvoje
nasvete.
Sindrom zlomljenega srca. Spomnim se kakšnega svojega
katerega povežem z slišanimi, videnimi zlomi. Ko se zgodi, stojiš nehaš dihati
sekunde so kot minute, gledaš kako se svet, ki si ga gradil 3,6, 9 mescev leto,
dve tri, 5 podre. Počasi, z vsakim spominom, vsako sliko, darilo, počitnicami.
Nato zadihaš in občutiš pekočo bolečin tam za prsmi, v srcu, ki ne neha, z
vsakim dihom je težje, nato kapne kakšna kapljica do en milijon, povrh ne moraš
še jesti ali spati, dobiš vročino in pade imunost. Takrat ljudje ne poslušamo,
sovražimo ves svet.
Čez čas nam zadiši nekaj za pojesti, zaspimo dve
kitici ali tri. Pokličemo tečnega prijatelja, ki nas že dva tedna klicari naj
pridemo na svetlobo. In ta nam začne svet znova polagati na srce dobre nasvete,
no vsaj zdaj se nam zdijo dobri. Svetuje nam, da naj nekaj pojemo najprej,
potem da spijemo eno pivo, dve. Punce si svetujemo frizerja, nova ličila in
definitivno novo sliko na Facebook. Naslednji korak in zlajnan stavek »vsemi si
čas zase«, ki še kako dobro drži. Začni početi to kar si rad/a počela prej.
Vozi kolo, fitnes, teči, riši, poj, klekljaj, zabavaj se. Sestavi novo podobo sebe z pridihom nove.
In nato prideš domov poln motivacije in se odločiš za
to. Ampak te jutro preseneti spet depresija in jok. Ampak čez čas zapadeš v
rutino, živiš naprej upoštevaš tu pa tam kakšen nasvet, se ozreš nazaj in je
mimo mesec, dva.. a bolečina je še vedno tu. Nič za to. Čez nekaj časa boš to
bolečino spremenil v prijeten spomin, če ne drugo vsaj v spomin, in nekaj lepih
trenutkov.
Včasih je boljše pustiti nekaj za sabo, da se ustvariš
na novo in daš mesto nekomu boljšemu, da se ti pridruži na tvoji poti. Čeprav,
kot smo prej prebrali je najprej rana površinsko zaceljena nato ostaja še
bolečina, ki je globoko in čez nekaj časa pozabimo nanjo in nas na to obdobje
veže lep ali pa vsaj spomin.
Takrat pa pride v naše življenje nekdo, kateri nam je
vlit na kožo. Kakor nekakšen delček, ki je manjkal že prej. Oseba, ki jo
pogledaš in poslušaš nato nagubaš čelo in si misliš: Kako je možno da sva si
tako podobna ampak tako različna? Nekdo, ki zate naredi nekaj prvič kar še
noben ni prej, in ki naredi nekaj že stotič ter to kot nobeden prej. V bistvi
vidiš, da za dobrim pride najboljše. In tudi tukaj so vzponi in padci ampak je
lažje, veliko..
Hočem reči, kadar nekaj izgubiš in se ti podira svet,
si samo misli da je ta čas minljiv, dvakrat se obrneš in mine nekaj mesecev.
Želim pa da se ne vrtiš okoli slabe volje, ampak najdeš svojo delček ki se bo
prilegal tebi novo sestavljeni osebi.
PS: Sestavi zlomljeno.
Tvoja Kozoroginja.
capricon.blog16@gmail.com If you want to speak with me :> (and no I'm not 16 it is just my favorite number)
Ni komentarjev:
Objavite komentar